Zapornik

Zapornik (tudi okluziv, eksploziv^[1]) je v glasoslovju pljučni soglasnik, pri katerem je glasovna cev zaprta, tako da je pretok zraka onemogočen, zapori pa običajno sledi nenadna sprostitev zračnega toka.^[1][2][3][4]

Zapora se lahko ustvari s konico ali robom jezika ([t], [d]: jezik ob notranjo stran zgornjih zob in ob spodnji del dlesni), telesom jezika ([k], [ɡ]: zadnji del jezika ob mehko nebo), ustnicami ([p], [b]) ali glasilkami ([ʔ]). Zaporniki se razlikujejo od nosnikov, pri katerih je glasovna cev zaprta, vendar se pretok zraka nadaljuje skozi nos, kot npr. pri /m/ in /n/; ter od pripornikov, pri katerih delna zapora ovira pretok zraka v glasovni cevi, vendar ga ne ustavi popolnoma.

V slovenščini so zaporniki nezvočniki p/b, t/d in k/g.^[1]

1. ↑ ^{1,0 1,1 1,2} Jože Toporišič: Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1992.
2. ↑ Slovenski pravopis, Ljubljana 2007, str. 203.
3. ↑ Toporišič J. Slovenska slovnica. 4., prenovljena in dopolnjena izdaja, Maribor: Obzorja, 2004.
4. ↑ Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 24. 4. 2021.