Ramajana

Hindujska besedila

Vede Rigveda Jadžurveda Samaveda Atharvaveda Delitve Samhita Brahmane Aranjaka Upanišade

Upanišade Aitareja Brihadaranjaka Iša Taittirija Čandogya Kena Mundaka Mandukja Katha Prašna Švetashvatara

Vedanga Šikša Čandas Vjakarana Nirukta Džjotiša Kalpa

Mahakavja (epika) Mahabharata Ramajana

Ostala besedila Smriti Šruti Bhagavad-gita Purana Agame Daršane Pančatatra Tantre Sutre Stotra Dharmašastra Divja Prabandha Tevaram Akhilathirattu Ramačaritamane Šikshapatri Vačanamrut Ananda Sutre

To polje: prikaži • pogovor • uredi • zgodovina

Ramajana /izgovori Rāmāyaṇa/ (devanāgarī/nāgarī: रामायण), je drugi od dveh najpomembnejših sanskrtskih epov stare Indije, prvi je Mahabharata. Gre za junaški ep o kraljeviču Rami in njegovi zvesti ženi Siti; razširjen je v Indiji, Indoneziji in na Indokitajskem polotoku.

Ramajana je krajša in enotnejša od Mahabharate. Nastajala je od 4. stoletje pr. n. št. do 2. stoletja. Obsega sedem knjig s približno 24.000 dvojnimi verzi, v katerih je opevana zgodba o severnoindijskem junaku Rami in njegovi ženi Siti, ki jo je ugrabil rakšaski kralj Ravana. V nasprotju z Mahabharato se zdi ep brez zgodovinske podlage, njegovi motivi so pravljično pripovedni. Pač pa je celota, ki opeva Ramovo pot iz severne Indije na jug do Cejlona, odmev bojev med indoevropskimi plemeni in prvotnimi prebivalci Indije.

Tradicionalno so avtorstvo epa pripisovali domnevnemu prvemu indijskemu pesniku in legendarnemu modrecu Valmikiju. Celoten ep je bil izdan v prvih stoletjih našega štetja in v nasprotju z Mahabharato velja za prvi umetni ep. Prva in sedma knijga, ki Ramo upodabljata kot boga, sta mlajša kot osrednji del. Podobno kot Mahabharata je ep najbrž delo več pesniških generacij, ki so oblikovale staro tradicijo v novem dvornem okolju.

Verzi v Ramajani so napisani v 32-zlogovnem merilu imenovanem anustubh. Ep je imel pomemben vpliv na kasnejšo sanskrtsko poezijo in indijsko življenje ter kulturo. Tako kot njegov sorodni ep Mahabharata, Ramajana ni le navadna zgodba: vsebuje nauke starih hindujskih modrecev in jih predstavlja v pripovedni alegoriji z vrinjenimi filozofskimi in religioznimi elementi.

Obstajajo tudi druge različice Ramajane, predvsem budistične (Dasaratha Džataka št. 461), in v džainizmu v Indiji in tudi indonezijske, filipinske, tajske, laoške, burmanske in malajske verzije zgodbe.

Vsi literarni liki Rama, Sita, Lakšmana, Barata, Hanuman in Ravana so temeljnega pomena za kulturno zavest Indije.