Planckova konstanta

Planckova konstánta [plánkova ~], imenovana po nemškem fiziku Maxu Plancku, je osnovna fizikalna konstanta, ki se pojavlja v enačbah kvantne mehanike za opisovanje velikosti kvantov. Navadno se jo označuje s črko h. Njena vrednost je:

${\displaystyle h=6,626\ 068\ 96(33)\cdot 10^{-34}\,\mathrm {Js} \!\,.}$

Pogosto se naleti tudi na okrajšavo:

${\displaystyle \hbar ={\frac {h}{2\pi }}\!\,,}$

kjer je π Ludolfovo število, ${\displaystyle \hbar \!\,}$ pa se prebere »ha-prečna« ali »ha-črtica«, ki se imenuje tudi reducirana Planckova konstanta. Slednjo ponekod, a redko, imenujejo tudi Diracova konstanta.

${\displaystyle \hbar }$ je kvant vrtilne količine, vštevši spin. Vrtilna količina kateregakoli sistema, merjena glede na posebej izbrano os, je vedno celoštevilski mnogokratnik te vrednosti. Planckova konstanta se uporablja za opis kvantizacije, pojava, ki je značilen za podatomske delce kot sta elektron in foton, in kjer se določene fizikalne značilnosti pojavljajo v določenih količinah in ne v nepretrganem obsegu možnih vrednosti.