Our website is made possible by displaying online advertisements to our visitors.
Please consider supporting us by disabling your ad blocker.

Responsive image


Kanarski otoki

Kanarski otoki

Canarias (špansko)
Comunidad autónoma
Zastava
Zastava
Grb
Grb
Himna: Arrorró
"Himna Kanarskih otokov"
Lega Kanarskih otokov glede na Španijo
Lega Kanarskih otokov glede na Španijo
Koordinati: 28°N 16°W / 28°N 16°W / 28; -16
DržavaZastava Španije Španija
Največje mestoLas Palmas de Gran Canaria
Glavno mestoSanta Cruz de Tenerife in Las Palmas de Gran Canaria[1]
Površina
 • Skupno7.493 km2
Rang1,88 % Španije
Prebivalstvo
 (2021)[2]
 • Skupno2.172.944
 • Rang8.
 • Gostota290 preb./km2
 • 
4,58 % Španije
DemonimiKanarčan
canario/-a
Časovni pasUTC (WET)
 • PoletniUTC+1 (WEST)
Koda ISO 3166
Najbolj poseljen otokTenerife
Uradni jezikšpanščina
Statut7. november 2018
HDI (2018)0,861[3]
zelo visok · 15.

Kanarski otoki (špansko Canarias, špansko: [kaˈnaɾjas]), so španska avtonomna skupnost in arhipelag v Makaroneziji v Atlantskem oceanu. Na svoji najbližji točki afriški celini so 100 km zahodno od Maroka in Zahodne Sahare. So najjužnejša izmed avtonomnih skupnosti Španije. Otoki so najbolj naseljeno posebno ozemlje Evropske unije.[4][5]

Sedem glavnih otokov je (od največjega do najmanjšega po površini) Tenerife, Fuerteventura, Gran Canaria, Lanzarote, La Palma, La Gomera in El Hierro. Arhipelag vključuje veliko manjših otokov in otočkov, vključno z La Graciosa, Alegranza, Isla de Lobos, Montaña Clara, Roque del Oeste in Roque del Este. Vključuje tudi številne čeri, vključno z Garachico in Anago. V starih časih so otoško verigo pogosto imenovali otočki sreče.[6] Kanarski otoki so najjužnejša regija Španije ter največje in najbolj naseljeno otočje Makaronezije.[7] Kanarski otoki so zaradi svoje lege v zgodovini veljali za vez med štirimi celinami Afriko, Severno Ameriko, Južno Ameriko in Evropo.[8]

Leta 2023 so imeli Kanarski otoki 2.236.013 prebivalcev z gostoto 299 prebivalcev na km², zaradi česar so sedma najbolj naseljena avtonomna skupnost v Španiji. Prebivalstvo je večinoma skoncentrirano na obeh glavnih otokih: približno 43 % na otoku Tenerife in 40 % na otoku Gran Canaria.

Kanarski otoki, zlasti Tenerife, Gran Canaria, Fuerteventura in Lanzarote, so pomembna turistična destinacija z več kot 12 milijoni obiskovalcev na leto. To je posledica njihovih plaž, subtropskega podnebja in pomembnih naravnih znamenitosti, zlasti Maspalomasa na Gran Canariji in gore Teide (svetovna dediščina) na Tenerifih. Teide je najvišji vrh v Španiji in tretji najvišji vulkan na svetu, merjeno od vznožja na oceanskem dnu.[9] Otoki imajo topla poletja in dovolj tople zime, da je podnebje na ravni morja tehnično tropsko. Količina padavin in stopnja zmernosti morja se razlikujeta glede na lokacijo in nadmorsko višino. Otočje vključuje zelene površine in polpuščavo. Visoke gore otokov so idealne za astronomska opazovanja, saj ležijo nad plastjo temperaturne inverzije. Posledično se otočje ponaša z dvema profesionalnima astronomskima observatorijema: observatorijem Teide na Tenerifu in observatorijem Roque de los Muchachos na La Palmi.[10]

Leta 1927 je bila provinca Kanarski otoki razdeljena na dve provinci. Leta 1982 je bila ustanovljena avtonomna skupnost Kanarski otoki. Mesti Santa Cruz de Tenerife in Las Palmas de Gran Canaria sta skupaj prestolnici otokov.[11][12] Ti mesti sta tudi prestolnici provinc Santa Cruz de Tenerife oziroma Las Palmas. Las Palmas de Gran Canaria je največje mesto na Kanarskih otokih od leta 1768, razen za kratek čas v 1910-ih. Med teritorialno delitvijo Španije leta 1833 in letom 1927 je bil Santa Cruz de Tenerife edina prestolnica Kanarskih otokov. Leta 1927 je bilo z odlokom odrejeno, da si glavno mesto Kanarskih otokov delita dve mesti, in ta ureditev traja do danes. Tretje največje mesto na Kanarskih otokih je San Cristóbal de La Laguna (še eno območje svetovne dediščine) na Tenerifih.[13]

V dobi velikih geografskih odkritij so bili otoki glavna postojanka za španske galeje med špansko kolonizacijo Amerik, ki so plule tako daleč proti jugu, da bi ujeli prevladujoče severovzhodne pasate.[14][15]

  1. »Ley Orgánica 1/2018, de 5 de noviembre, de reforma del Estatuto de Autonomía de Canarias«. Boletín Oficial del Estado (BOE) (v španščini). 6. november 2018. Arhivirano iz spletišča dne 23. septembra 2019. Pridobljeno 23. septembra 2019.
  2. »Población por comunidades y ciudades autónomas y sexo«. Pridobljeno 15. novembra 2022.
  3. »Sub-national HDI – Area Database – Global Data Lab«. hdi.globaldatalab.org (v angleščini). Arhivirano iz spletišča dne 23. septembra 2018. Pridobljeno 13. septembra 2018.
  4. Utreta, Federico (1996). Canarias, secreto de estado: episodios inéditos de la transición política y militar en las islas. Madrid: Mateos López Editores. str. 291.
  5. Tamaimos. »Canarias está en África«. tamaimos.com. Arhivirano iz spletišča dne 3. oktobra 2018. Pridobljeno 3. oktobra 2018.
  6. Benjamin, Thomas (2009). The Atlantic World: Europeans, Africans, Indians and Their Shared History, 1400–1900. Cambridge University Press. str. 107. ISBN 9780521850995.
  7. »La Macaronesia. Consideraciones geológicas, biogeográficas y paleoecológicas«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 17. novembra 2015. Pridobljeno 10. februarja 2010.
  8. »Canarias, un puente entre continentes«. La Nación. 19. november 2002. Arhivirano iz spletišča dne 9. junija 2021. Pridobljeno 22. januarja 2018.
  9. Página web Arhivirano 29 August 2010 na Wayback Machine. del ISTAC sobre entrada de turistas en Canarias.
  10. »First Light for Laser Guide Star Technology Collaboration«. European Southern Observatory. Arhivirano iz spletišča dne 24. februarja 2015. Pridobljeno 16. februarja 2015.
  11. »Real Decreto de 30 de noviembre de 1833 – Wikisource«. es.wikisource.org (v španščini). Pridobljeno 13. januarja 2023.
  12. Real Decreto de 30 de noviembre de 1833 Arhivirano 22 July 2012 na Wayback Machine. en el sitio web oficial del Gobierno de Canarias
  13. »La Laguna. Guía turística de Tenerife. Tenerife, la isla de la eterna primavera«. Tenerife2.com. Publiceuta S.L. 5. januar 2009. Arhivirano iz spletišča dne 24. novembra 2014. Pridobljeno 21. januarja 2010.
  14. »1733 Spanish Galleon Trail, Plate Fleets«. flheritage.com. Florida Department of State. Arhivirano iz spletišča dne 28. maja 2016. Pridobljeno 30. avgusta 2016.
  15. »Trade Winds and the Hadley Cell«. earthguide.ucsd.edu. Calspace, University of California, San Diego. 24. junij 2013. Arhivirano iz spletišča dne 21. maja 2008. Pridobljeno 30. avgusta 2016.

Previous Page Next Page