Galija

Galija (latinsko Gallia, francosko Gaule, nizozemsko Gallië), del Zahodne Evrope, ki je v železni in rimski dobi obsegal sedanjo Francijo, Luksemburg, Belgijo, večino Švice in zahodni del Italije ter dele Nizozemske in Nemčije na levem bregu Rena. Galci so govorili galščino, izumrlo različico keltskega jezika. Po pričevanju Julija Cezarja se je galščina precej razlikovala od akvitanskega in belgijskega jezika.^[1] Arheološko so bili Galci nosilci latenske kulture, ki je bila razširjena po vsej Galiji in na vzhod do Retije, Norika, Panonije in jugozahodne Germanije.

V 2. in 1. st. pr. n. št. je Galija prišla pod rimsko oblast: Cisalpska Galija leta 203 pr. n. št., Narbonska Galija pa leta 123 pr. n. št.. Galce so po letu 120 pr. n. št. napadli Kimbri in Tevtoni, latere so po letu 101 pr. n. št. porazili Rimljani. Preostale dele Galije je od leta 58 do 51 pr. n. št. osvojil Julij Cezar. Rimska oblast v Galiji je trajala pet stoletij do leta 486, ko so Franki zasedli še zadnje ostanke Rimskega cesarstva - Soissonsko gospostvo. V rimskem obdobju se je keltska kultura zlila v galsko-rimsko kulturo, galski jezik pa je do 6. stoletja izumrl.

1. ↑ Julij Cezar: De bello Gallico.